Ena velika luknja

Bi človek mislil, da jih ni več, Zimzelenk, ali kako? Od oktobra nič. Prazno. Luknja.
Ej, Šuštarjeva, kaj je sedaj to? Bomo še kaj brali?

En lep dober dan voščim.
Še  smo tukaj, še. In tudi prav pridno delujemo. Samooo, kaj jaz vem … Nekako ni časa ali volje ali kaj …
Ja, in evo, nastala je takale večmesečna luknja.

Bom lepo “na brzino” prelistala svoje zapiske in luknjo poizkusila zapolniti. Saj imam dosti tega za notri. Ni problema.
Pa poglejmo:
Kako vendar, da nisem takoj in nemudoma objavila take novice, kot je obisk skupine ZARJA iz Gorenje vasi pri nas v Železnikih. Pa takooo je bilo fino. Smo šle gledat plavž in smo šle v muzej in v cerkev in smo se pomudile na preurejenem “placu” in pred skulpturo gospoda Plavca, ki je nekoč prijahal po Sori … Tale prijeten obisk se je zgodil oktobra. Da se razumemo: obisk skupine ZARJA in ne gospoda Plavca …
V decembru smo staro leto zaključile s prijetnim prednovoletnim srečanjem.
Januar. Januarja imamo Zimzelenke rojstni dan. Letos smo praznovale že petnajstega. Stane nam je polepšal praznik s citrami. Gospe so pripravile vsaka svoj pisni prispevek.
Januarja je prišla tudi naša prva voditeljica Barbara in obljubila, da bo prišla vsak tretji četrtek v mesecu. Hura!
In še en pomemben dogodek v januarju: Marija je praznovala 80-letnico. Povabila nas je “v menzo”. Lepo smo se imele.
Februar ne mine brez kulturnega praznika. Tudi me smo ga imele. Vse smo sodelovale. In v februarju smo bile tudi v knjižnici na predstavitvi nove knjige gospe Milene Miklavčič.
Marca nas je obiskal fotograf Andrej. Pripovedoval je o zgodah in nezgodah v zvezi s svojim delom. Prijetno ga je bilo poslušati. In še slikal nas je za v Ratitovška obzorja.
Aprila je praznovala 10-letnico skupina Cvetje v jeseni iz Žirov. Z Martino sva bili povabljeni na praznovanje, ki je bilo zelo prisrčno.
Maja pa smo bile še enkrat povabljene “v menzo”. Tokrat je 80-letnico praznovala Poldka. Spet je bilo zabavno. Res se znamo sproščeno poveseliti.

Sem zapolnila luknjo? Sem. Še malo “čez” gleda.

Objavljeno v Gostje, Kronika, Zanimivosti | Komentiraj

Tokrat pa v Bohinj

V Bohinju, pravzaprav v Srednji vasi, še bolj točno v domu starejših ali čisto natančno v Zavodu Sv. Martina, imamo Zimzelenke eno od bivših članic.
V septembru je imela rojstni dan.
Mé pa pot pod noge (no, pod kolesa) in s kombijem gori po dolini, čez Sorico in Soriško planino, skozi Bohinjsko Bistrico in Bohinjsko Češnjico, v Srednjo vas na obisk.
Nič kaj nežna ni bila tale vožnja do naših hrbtenic, kolkov, kolen in riti, a nekako smo preživele.

Barbara nas je bila vesela, voščile smo ji za praznik, malo smo poklepetale, pokukale v njeno prijetno sobico …
Tale dom  je še precej nov in res je lep, poglejte tule.
V domu so se že pripravljali na večerjo, zato smo se poslovile.

Na poti domov smo naredile postanek še pri Bohinjskem jezeru, sprehodile smo se čez kamniti most in občudovale dva “korajžna” plavalca (konec septembra), potem pa brž naprej, kajti brezpogojno smo morale ujeti še odprto čokoladno trgovino v Lescah. Ujele. Nakupile. Zadnja postaja je bila v gostilni Lectar v Radovljici. Pa se nismo nič basale, dosti višjeleteči razlog za postanek smo imele, ogledale smo si namreč lectarski muzej in delavnico v kleti.
Če koga zanima, tule je povezava.

Nočilo se je že. Izbrale smo samo še najkrajšo pot skozi Kropo in čez Dražgoše domov.

Objavljeno v Izleti, Kronika | Komentiraj

Zdaj pa tákale vročina

Berem tale naš zadnji prispevek z začetka julija. Morje ohladilo, svežina …

Ne. To pa je v takšnem neskladju s sedanjim stanjem, da moram ukrepati. Evo, zato  zapišem tole:
Zdaj pa imamo poletje in to kakšno!  Vroče, vrooče, vroooče … Takole vroče, tukaj poglejmo!

Samo toliko, da se ve. Ah, ja! Pa imamo spet razlog, da smo bolj doma (za zaprtimi okni in spuščenimi roletami). 🙂

Objavljeno v Kronika, Zanimivosti | Komentiraj

Konec šolskega leta tudi za Zimzelenke

Gledam skozi okno, pozno popoldansko sonce prijetno kuka na balkon, listi trte se pozibavajo v vetru … “Ta hujša” vročina je za danes mimo. Ah, kakšna vročina neki. Tale julij je začel bolj s svežino, morje je menda pohladil kar za okrog sedem stopinj. Pa smo lažje doma, kajne …

Skratka. Hočem povedati, da smo se tudi me s koncem šolskega leta pomaknile za svoja obzidja. Smo pa delale lepo do konca, do zadnjega četrtka v juniju. Na zadnjem srečanju nas je bilo osem, manjkala je torej samo ena. Ja, sedaj nas je vseh skupaj devet. V maju se nam je pridružila nova članica. Dobrodošla!

Srečanje smo zaključile z zabavno igro “vprašanja – odgovori”. Smo se kar nasmejale. Saj vemo. Smeh je zdravilna terapija brez stranskih učinkov. Nekje sem prebrala, da z mimiko obraza, ki jo naredimo, ko se smejimo, delujemo mlajše in bolj privlačno. Kar poglejte, mar ni res?

Mi je pa žal, ker mi je doma zmanjkalo časa, da bi gospe dobile spričevala, kot se spodobi za konec  šolskega leta. Polovico mi jih je uspelo pripraviti, sedaj so gotova. Dobile jih bodo septembra, ko se spet vidimo.

No, pri Zimzelenkah imamo nekoliko drugačne obrazce …

Pohvalilnica

 

 

Objavljeno v Kronika | Komentiraj

Sedmič na Sv. Andreju

V torek je bil lep dan. Za nas, ki se družimo v skupinah starejših v okviru OZRK in CSS Škofja Loka, še prav posebno lep. Dva polna avtobusa sta komaj prisopihala po ovinkih in klancih, eden iz Žirov in Gorenje vasi in drugi iz Železnikov in Loke. Točno na Sv. Andreja sta nas dostavila, tokrat že sedmič.

In se je začelo. S kifeljčkom in čajem, sladkim ali grenkim, po želji. Da si privežemo dušo.
Naša Olga je spet pripravila super program. Da bomo peli, klepetali, tekmovali, pokazali, kaj zmoremo in znamo, je pisalo na vabilu. In je tudi bilo natanko tako. Gospe so v igrah tekmovale, kot da gre zares.
Med igrami pa “rdeča nit” – dežnik z obešenimi srčki, svitki, kartončki, listki. Tu gori so visele naloge, ki smo jih pripravile skupine druga za drugo in tu gori, na enem od teh kartončkov, smo Zimzelenke dobile svojo nalogo.
Takole je pisalo:
Pozdravljene! Smo skupine iz Centra slepih v Škofji Loki.
Vaša naloga je, da napišete kratek članek za naš domski časopis “Štirje letni časi” do prihodnjega torka.
No, eto, pa spet Zimzelenke. Kaj nismo že lani me pisarile? Ja, nič ne pomaga. To smo snele “dol z marele” in tako bodi!

Samo še tole povem:
Hvala Olgi za vse pripravljeno in vse podarjeno, hvala Romani, da se srečanja lahko udeležijo gospe iz CSS in za prevoz, hvala Mariji in drugim voditeljicam za njihove prispevke, hvala Stanetu za glasbeno spremljavo, hvala direktorici CSS Škofja Loka za obisk in lepe besede, hvala gostiteljem za dobro kosilo, hvala, če sem koga pozabila. 🙂

In, ja. Tista pesem gospe iz Gorenje vasi o srečevanju ob devetih, če je zarja ali če je ni, tista mi je segla v srce. Zares.

Od Olge

Objavljeno v Kronika, Zanimivosti | Komentiraj

Na tvojo kožo pišem svoje verze …

Tako je pisalo na vabilu za praznovanje letošnjega kulturnega praznika.
Vabilo smo dobile od “Vrtnic” iz Škofje Loke. Od Olge.

Kdo pa je ta, ki piše verze nekomu na kožo?
Seveda, to je vendar naša velika pesnica Neža Maurer.
Gospo Nežo so Vrtnice povabile, da je bila gostja na našem praznovanju. Olga je gospo Nežo spoznala že v mladih letih, zato je lahko izbirala zanimiva vprašanja in v tem čudovitem popoldnevu nam je gospa Neža natresla polno drobnih dogodkov iz svojega življenja.
In povedala ali prebrala nam je kar nekaj svojih pesmi, pa tudi me smo jih prinesle s seboj in smo jih brale.
Potem, na koncu “uradnega dela”, smo pa še prav prijetno klepetale.

Bilo je praznovanje “za dušo” …

Pri Vrtnicah z Nežo Maurer

Pri Vrtnicah z Nežo Maurer

 
Objavljeno v Kronika | Komentiraj

Dve veseli in ena žalostna

Zadnje čase je pri nas, Zimzelenkah, kar pestro.

Komaj smo sestopile z nebotičnika, že naslednji teden smo šle spet na “rajžo”.
Tokrat le do Podlubnika. Tja smo šle k “Jesenskim žarkom”, izvršiti nalogo, ki smo jo dobile na Sv. Andreju. Torej, naša naloga je bila tej skupini dati novoletna darilca.
Nesle smo jim lepe, v lončke posajene zimzelenčke, ki jih je naša Poldka posadila poleti, takoj, ko smo nalogo dobile. In jih je negovala, zalivala, jim prigovarjala … Vsa pohvala Poldki!
Pri “žarkih” je bilo zelo prijetno, smo se imele lepo, prav zares.

Sredi decembra smo bile spet v Škofji Loki. S skupino “Vrtnice” namreč že tradicionalno, vsako leto, pripravimo skupno prednovoletno srečanje. Enkrat pri nas, drugič pri njih. Kako se pa Olga potrudi pri organizaciji srečanja, res, to je neverjetno. Olga je njihova voditeljica. Sem ji potem poslala mail, “kapo dol.”
Celo majčkena darilca, prilepljena vsaki pod njen stol, smo dobile. Pa zabava, igre, skriti predmet, izmenjava daril, prijeten klepet … Hvala, Vrtnice!

Takole smo ga žvižgale proti koncu leta, novo pa se je začelo žalostno.

Ravno smo načrtovale, kako bomo z Marico praznovale njen 91. rojstni dan. Marica sicer v zadnjem času res ni več prihajala na srečanja, a nam je lani, na praznovanju 90-letnice, razločno povedala, da praznovati bo pa že še prihajala. A se je odločila drugače. Odšla je. Odšla je tja, kjer imamo že Francko, Johanco, Jožico, Ivanko in Vero. Potrte smo, izgubljamo energijo. Toliko let smo bile skupaj, zdaj pa kar odhajajo …

Ja, nič. Táko je življenje. Gremo naprej. Korajža velja!

Objavljeno v Kronika, Zanimivosti | Komentiraj

Na nebotičnik sva odšla

bliže sonca in modrega neba,

je prepevala skupina Bele vrane pred več kot štiridesetimi leti.
Peli so o mali terasi visoko nad Ljubljano, tja gor sta šla, da bi bila vsa Ljubljana njuna in bi pozabila na sobico, premajhno za dva …
Popevko še zdaj večkrat slišimo, je zimzelena (kot me :)).
In tam gori je bila kavarna. Zato tudi terasa …
In potem je dolgo ni bilo, kavarne.

Zdaj pa spet “dogaja”.
Se sprašujete, če je to res? Ja, seveda.

Sredi novembra smo namreč na vrh, prav v kavarno na terasi, oddvigalile me, Zimzelenke. (Glagol za iti z dvigalom :))
No, to pa je že dogodek, mar ne?
Skupaj smo namreč imele 439 let (bilo nas je šest).
Bi se lahko reklo “posebne gostje”, kaj?
Poznavalsko smo vrgle poglede na razsvetljeno Ljubljano spodaj …
Aha – tromostovje, Frančiškanska, Kongresni  …
Priznam, nekatere smo bile prvič, nekatere so pa itak kar noter šle, ker je malce pihalo.
Toliko o razgledovanju.
Bile smo pa le na nebotičniku!

Eh, morda samo še tole. Če želimo zvedeti kaj o ponudbi na vrhu nebotičnika, poglejmo tukaj,
če pa o samem nebotičniku, pa tukaj.

 

Objavljeno v Izleti, Kronika, Zanimivosti | Komentiraj

Počitnice so.

Smo sredi vročega poletja. Dan je dolg, sonce pritiska, lahko hodiš bos …

No, za naše Zimzelenke nisem ravno prepričana, da tekajo naokrog bose, lahko pa bi, saj imamo počitnice.

Zdaj je čas, da si naberemo novih moči, kaj novega doživimo, srečamo starega znanca, gremo na izlet, mogoče v toplice, na morje … In potem, v septembru, bomo imele snovi za najmanj dve zanimivi srečanji.

Ja, prej, do počitnic smo pa pridno delale. Letos smo imele dvajset rednih srečanj in še osem “drugih dejavnosti”.  Med temi moram prav gotovo izpostaviti našo imenitno “literarno čajanko” z naslovom PREŠERNE S PREŠERNOM v Škofji Loki pri Vrtnicah.

***

Danes nadaljujem s pisanjem, do tule pa sem napisala 2. avgusta, ko sem prav med pisanjem dobila nepričakovano, žalostno sporočilo, da nam je umrla Vera. Kar umrla je … Pa se je tako dobro držala po operaciji, se še utrjevala v toplicah, zdaj je bila spet doma …

Nič več ne bom naštevala naših dejavnosti. Zdaj ni primerno.

Zdaj povem samo še to, da smo eno Zimzelenko letos že izgubile.
Naša Ivanka P. nas je zapustila v maju, ko je ravno dobro dopolnila 87. leto. Z nami je bila prav od začetka, torej trinajst let.

Vem, tako je življenje, sprejeti moramo tudi to, da listi odpadajo. A okus je grenak, dolgo smo že skupaj in navezale smo se druga na drugo  …

 

 

Objavljeno v Kronika | Komentiraj

Smo zimzelene ali nismo?!

Zagotovo smo!

Prvič – zdaj imamo že 13 let (na različne podlage seveda),
drugič in tretjič – v zadnjih treh mesecih smo imele kar dve praznovanji, slavile smo namreč dve častitljivi 90-letnici.

Ne morete si misliti, kakšni roži sta še vedno tidve naši slavljenki. Obe sta se nam pridružili takoj na začetku in Marica je še vedno čisto naša, Mici pa je žal sedaj na Bokalcah.

Samó!
Me smo Mici od tam neko popoldne lepo odpeljale na Brezovico in smo se prav fino imele. Je bila vesela, prav zares. Mastile smo se z odličnimi “pohanimi piškami”, po katerih je gostilna “Pr’ Kopač” tudi poznana.

Naša Marica je najraje blizu dóma, zato smo praznovale kar “v menzi”. Tokrat pa, na njeno željo, “ajmoht” in žganci. To pa zato, ker je imela čez dva dni prav tu predvideno tudi domačo “fešto”, pa da je malo razlike …

Obema smo pripravile nekaj veselja tudi s prav srčkanima in (mmm) okusnima torticama. Ena je dobila sončnico, lepo rumeno z rjavimi semeni, druga pa čokoladni srček z rdečo vrtnico.

In še enkrat, obe sta nam za zgled. Tako živahni, tako dobrovoljni sta.
“Biti moraš z malim zadovoljen in vesel, če si zdrav,” večkrat pove naša Marica.

Še na mnoga leta, naša draga Mici!

Lepo smo praznovale ... Vse najboljše, draga naša Marica!

 

 

 

 

 

 

 

 

Objavljeno v Kronika, Zanimivosti | Komentiraj